Gur Emir

Gur Emir
Gur Emir
Domače ime Amir Temur maqbarasi
	Gur Emir Geografska lega: Gur Emir, Uzbekistan
Koordinati	39°38′54″N 66°58′8″E / 39.64833°N 66.96889°E
Zgrajeno	14.-15 stoletje
Zgrajeno za	Timur Lenkov mavzolej
Uničeno	propadanje od začetka 17. stoletja
Obnovljeno	⦁ 1950. leta: kupola, glavni portal, minareta, ; ⦁ 1970. leta: notranjost
Arhitekt	Mohamed Ibn Mahmud
Arhitekturni slog	perzijski

Gur Emir ali Guri Emir (uzbeško Amir Temur maqbarasi, Go'ri Amir, perzijsko گورِ امیر, Kraljev krob‎‎) je mavzolej azijskega osvajalca Timur Lenka v Samarkandu, Uzbekistan. Mavzolej ima pomembno mesto v zgodovini perzijsko-mongolske arhitekture kot predhodnik in zgled za kasnejše velike mogulske grobnice, vključno z Baburjevimi vrtovi v Kabulu, Humajunovim mavzolejem v Delhiju in Tadž Mahalom v Agri, ki so jih zgradili Timurjevi nasledniki iz Mogulske dinastije v severni Indiji.

Gradnja

V arhitekturnem kompleksu z modro kupolo so grobnice emirja Timur Lenka, njegovih sinov Šahruha in Miran Šaha in vnukov Ulug Bega in Mohamed Sultana. V njem je tudi grobnica Timurjevega učitelja Saida Baraka.

Najstarejši del kompleksa je bil zgrajen konec 14. stoletja na ukaz Mohamed Sultana. Od njega so se ohranili samo temelji medrese , hanak (vhodni portal) in del enega od štirih minaretov. Gradnja mavzoleja samega se je začela leta 1403 po nenadni smrti Mohamed Sultana, Timurjevega potomca in domnevno njegovega ljubljenca. Timur je zase zgradil majhno grobnico pri palači Ak Saraj v Šahrisabzu. Ko je na pohodu na Kitajsko leta 1405 nepričakovano umrl, so bile poti v Šhribazd zasnežene in neprehodne, zato so ga namesto tam pokopali v Samarkandu. Gradbena dela na mavzoleju je dokončal Timurjev vnuk Ulug Beg. Med njegovo vladavino je Gur Emir postal grobnica Timuridske dinastije.

Arhitektura

V notranjosti mavzoleja so bogato okrašene niše

Vhodni portal je bogato okrašen z izrezljano opeko in mozaiki. Vse razširitve iz Ulug Begovega obdobja so delo arhitekta Mohameda Ibn Mahmuda iz Isfahana. Med njegovo vladavino je bil zgrajen tudi hodnik do vhoda v mavzolej.

Mavzolej Gur Emir kot enostavna osemkotna stavba z modro kupolo. Zunanje stene krasijo napisi in geometrijski ornamenti iz modrih, svetlo modrih in belih ploščic. Pod njimi je opeka iz terakote. Svetlo modra kupola z globokimi rozetami in belimi vstavki ima premer 15 m in višino 12,5 m. Videz kupole neverjetno poudarjajo globoka rebra.

V notranjosti mavzoleja je velika visoka dvorana z globokimi nišami ob stenah in raznolikim okrasjem. Spodnji del sten je obložen s ploščami oniksa. Vse plošče so prefinjeno poslikane. Nad njimi so marmorni stalaktitski okrajki. Velike površine sten so okrašene s poslikanim mavcem, oboki in notranja stran kupole pa so okrašeni s poslikanimi in pozlačenimi globokimi reliefnimi kartušami.

Mesta, kjer so v kripti pokopani timuridski vladarji, so označena z bogato okrašenimi nagrobniki. Med Ulug Begovo vladavino so nad Timur Lenkov grob položili velik blok temno zelenega žada, ki je pred tem stal v svetišču v palači kitajskega cesarja in bil kasneje prestol čagatajskega kana in Džingiskanovega potomca Duve. Ob Timur Lenkovem grobu so marmorni nagrobniki njegovih sinov Miran Šaha in Šahruha in vnukov Mohamed Sultana in Ulug Bega. V mavzoleju je pokopan tudi Timur Lenkov duhovni učitelj Said Baraka.

Kasnejša zgodovina

Konec 17. stoletja se je začelo dolgo obdobje propadanja Samarkanda. Po preselitvi prestolnice v Buharo je izgubil položaj prestolnice. Velika svilna cesta ga je obšla in pomembni zgodovinski spomeniki so ostali prazni in utonili v pozabo. Restavracijska dela v Gur Emirju so se začela šele po drugi svetovni vojni. V 1950. letih so bili obnovljeni kupola, glavni portal in minareti. V 1970. letih se je začela obnavljati notranjost mavzoleja. Medresa in hanaka kompleksa Mohamed Sultana se še nista obnovila. Skrb za Timur Lenka in Gur Emir se je povečala po ustanuvitvi Republike Uzbekistan leta 1991.^[1]

Leta 1740 je vladar Afšaridskega cesarstva Nadir Šah Afšar poskušal odnesti Timurjev sarkofag. Nadir Šah je malikoval Timur Lenka, posnemal njegove vojaške pohode in v poznih letih tudi njegovo krutost. Sarkofag se je med odstranjevanjem prelomil, kar so imeli za slabo znamenje. Šahovi svetovalci so zato zahtevali, naj sarkofag ostane na svojem mestu.

Timur Lenkov grob so ponovno odprli malo pred nemškim napadom na Sovjetsko zvezo leta 1941, čeprav je na njem pisalo, da bo tisti, ki ga bo odprl, iz njega izpustil še večjega tirana kot je bil on sam. Izkopavanja so potekala pod vodstvom sovjetskega znanstvenika in antropologa Mihaila Mihajloviča Gerasimova, ki je kasneje iz Timurjeve lobanje rekonstruiral njegov obraz. Potrdil je, da je bil Timur visok okrog 172 cm in da je zaradi poškodbe noge resnično šepal. Na podoben način kot so nemški napad na Sovjetsko zvezo pripisovali Timurjevemu izkopu, so zmago v bitki pri Stalingradu pripisovali njegovemu pokopu po muslimanskem obredu leta 1942.^[1]

Bližnji spomeniki

Nekateri poznavalci domnevajo, da so bili mavzoleji Gur Emir, Ruhabad in Aksaraj zaradi bližine med seboj povezani.^[1]

Rahabad je majhen mavzolej, zgrajen v 14. stoletju, v katerem naj bi bil las preroka Mohameda. V bližnji enonadstropni medresi so zdaj obrtniške delavnice. Ob medresi je mošeja, v kateri še potekajo muslimanski obredi. Objekti tvorijo zaključeno celoto.^[1]

Mavzolej Aksaraj iz 15. stoletja stoji v tihi ulici za Gur Emirjem in še ni obnovljen.